MEDVED

Medvedi (znanstveno ime Ursidae) so veliki sesalci iz reda zveri. Vsi so krepkega telesa, z veliko lobanjo, močnimi nogami in kratkim repom. Živijo v Evraziji in Severni Ameriki ter v delih Severne Afrike in Južne Amerike. Večinoma so gozdne živali. V nasprotju z večino zveri uživajo veliko rastlinske hrane.

Medtem ko je polarni medved večinoma mesojedec, orjaški panda pa se hrani skoraj v celoti z bambusom, je preostalih šest vrst vsejedih z različnim prehranjevanjem. Z izjemo posameznikov, ki se parijo in materami s svojimi mladiči, so medvedi ponavadi samotarske živali. Lahko so dnevne ali nočne živali in imajo odličen voh. Kljub njihovi težki gradnji in nerodni hoji, so medvedi spretni tekači, plezalci in plavalci. Medvedi uporabljajo zatočišča, kot so jame in hlodi, za svoje brloge; večina vrst medvedov je v brlogu v zimskem času za daljše obdobje hibernacije do 100 dni.

so lovili že od pradavnine zaradi njihovega mesa in krzna; bili so tudi uporabljeni za oblike zabave, kot recimo ples. S svojo močno fizično prisotnostjo, igrajo pomembno vlogo v umetnosti, mitologiji in drugih kulturnih vidikih različnih človeških družb. V sodobnem času nekaterim vrstam medvedov grozi izumrtje zaradi posega v njihove habitate in nezakonite trgovine s medvedovimi organi, vključno z azijskim trgom medvedjega žolča. IUCN navaja šest vrst medveda kot ranljivih ali ogroženih, in tudi najmanj ogrožene vrste, kot je rjavi medved so v nevarnosti iztrebljenja v nekaterih državah. Divji lov in preprodajanje teh najbolj ogroženih populacij je prepovedano, a še vedno v teku.

EVOLUCIJA MEDVEDOV

Evolucijski razvoj medvedov se je začel pred približno 38 milijoni let z drobno in gracilno živaljo iz rodu Parictis, ki se je pojavila v Severni Ameriki v poznem eocenu, v Evraziji in Afriki pa šele v miocenu.^[1] Ta najstarejši predstavnik medvedov je imel lobanjo dolgo le 7 cm. Kot najprimitivnejši predstavniki medvedov pa so prepoznane živali iz rodu Cephalogale. To so bili psu podobni zgodnji medvedi velikosti rakuna, iz katerih se je kasneje razvil rod Ursavus, katerega predstavniki so bili že podobni današnjim medvedom.^[2] Moderni rod Ursus se je pojavil pred 5 do 10 milijoni let

ZGRADBA TELESA 

Samci so do 20 % težji od samic. Kožuh je lahko rjave, črne ali bele barve, na prsih so pogoste bele ali rumene lise. Posebnež v barvi kožuha je edino orjaški panda.

Po zgradbi telesa je tršat, glava je okrogla, gobec ošiljen, toda ravno odsekan. Vrat je kratek in debel, tudi uhlji so kratki, oči razmeroma majhne, noge srednje dolge. Zadnji del lobanje je širok, tilnik močan in izrazit, vratna vretenca so kratka in močna. Na nogah ima medved po pet prstov z velikimi zakrivljenimi kremplji, ki jih ne more vpotegniti, zato so na konicah precej obrabljeni.

Zobje sekalci so dokaj veliki, pogosto imajo krpaste vrhove in se ujemajo z močnimi, večinoma z robovi ali žlebovi opremljenimi čekani. Kočniki so topi, v spodnji čeljusti vedno širši kot daljši, pripravni za žvečenje rastlinske hrane.

Med čutili imajo najbolj razvit voh, vendar tudi dobro slišijo in slabše vidijo.

GIBANJE

Medvedi so v primerjavi z drugimi zvermi počasne živali, vendar so lahko vseeno zelo hitri. Pri hoji stopajo po celih, skoraj povsem golih podplatih. Dobro tudi plezajo. Zna se postaviti pokonci in na zadnjih nogah lahko prehodi določeno razdaljo. Nekateri medvedi se izogibajo vode, drugi pa znajo dobro plavati ali se celo globoko in dolgotrajno potapljati.

PREHRANJEVANJE

Večina medvedov je vsejedih in se hranijo z mesno hrano (vključno z žuželkami in ribami) ter rastlinsko hrano. Poleg sadežev in jagod jedo tudi koreninice, sočne trave in drevesne popke. Severni medved je izključno mesojed, orjaški panda pa je rastlinojed.

Močnejše vrste so nevarne roparske zveri. Kadar so lačne, napadejo večje živali in lahko povzročijo med čredami živine in drobnico veliko škodo.

LISICA

Rdeča lisica (Vulpes vulpes) sodi med zveri. Zgoraj je rdeče rjava ali sivo rjava, trebuh, notranja stran nog in spodnji del vratu pa so beli. V nekaterih primerih je lahko spodnja stran temna. Kožuh je gost in mehak. Zaradi tega je lisica videti večja, kot je v resnici. Zraste do 1,3 metra, rep pa običajno dosega do 0,4 m dolžine. Rep je košat, noge so tanke.

.

Lisica - Vulpes vulpes (fotografija: FreeDigitalPhotos.net)

Lisica je prilagodljiva in naseljuje številna okolja: gozdove, parke, grmovje med polji. Naseli se tudi v bližino človekovih bivališč. V Veliki Britaniji so se lisice naselile v mestih, kjer sobivajo z ljudmi. Za svoje bivališče – lisičino – si izbere globoke in razvejane jame. Te so lahko med koreninami dreves ali med skalami. Pomembno je, da je na koncu prostorna kotlina, kjer si uredi ležišče. Votlino lahko izkoplje sama, raje pa se naseli v opuščene votline. Še posebej so ji pri srcu jazbine.

Mrak in noč sta čas, ko so lisice najbolj dejavne, čeprav jo lahko (redko) srečamo rudi podnevi. Mladiči se pogosto preko dneva igrajo pred lisičino.

Lisica ima zelo dobro razvit vid, voh in sluh, ki ji zelo pomagajo pri lovu. Prehranjuje se z mišmi, zajci, kunci in drugimi glodavci, ličinkami majskih hroščev, deževniki, jajci, pticami, mladiči srnjadi in jelenjadi, sadjem in drugim. Pri lovu ni najbolj uspešna. Ujeti uspe le 23 % sesalcev, ki jih lovi in 2 % ptičev. Teče hitro in je dobra plavalka.

Pari se januarja in februarja. Po približno 50 dnevih (maj, april) se skoti 3 do 5 slepih, sivih in kosmatih mladičev. V izjemnih primerih lahko lisica skoti do 12 mladičev. Če je v zarodu več samčkov kot samičk, lahko brejost traja dlje kot 50 dni. Mladiči spregledajo v drugem tednu, sesajo 4 tedne in po mesecu ali mesecu in pol prvič zapustijo lisičino. Pri starosti 3 do 4 mesece postanejo samostojni in spolno dozorijo pri 9 mesecih.

Lisice so pogosti prenašalec stekline. Zato se vsako leto izvajajo cepljenja lisic z odmetavanjem vab z letal. Ta postopek je zelo uspešen, zato se je število lisic s steklino močno zmanjšalo in vsako leto je najdenih le nekaj steklih lisic.

Lisica je pogosta žival v basnih in pripovedkah številnih ljudstev. V njih nastopa kot zvita žival in je poimenovana kot zvitorepka.

GOLOB

Golobi (znanstveno ime Columbidae) so družina ptičev, ki jo uvrščamo v red Columbiformes (golobje). Sem spada okrog 300 vrst pevcem podobnih ptic. Golobi so čokate ptice s kratkimi vratovi in kratkimi vitkimi kljuni z mesnato cero. Predstavnike družine najdemo po vsem svetu, največjo pestrost vrst pa golobi dosegajo v jugovzhodni Aziji in Avstralaziji. Po telesni velikosti so golobi raznolika skupina - največji so predstavniki rodu Goura iz Nove Gvineje, ki dosežejo do 2 kilograma teže, najmanjši pa predstavniki ameriške vrste Columbina passerina, ki po velikosti ne presegajo domačega vrabca in tehtajo okoli 30g.

So rastlinojedi, prehranjujejo se s sadeži, semeni in zelenimi deli rastlin. Za mladiče skrbita oba starša; gnezdo zgradita iz vejic in se izmenjujeta pri sedenju na jajcih. Mladiče hranita z mleku podobnim izločkom posebnih žlez v steni golše, kar je posebnost med ptiči.

Ptič, ki ga navadno imenujemo z imenom »golob«, je domači golob, podvrsta skalnega goloba, najdemo jih v mestih po vsem svetu.

Golobi so nedvomno monofiletska skupina, saj tako po genetskih kot po morfoloških znakih niso podobni nobeni drugi družini ptičev. Golobe največkrat delijo v pet poddružin, vendar je sodeč po novejših genetskih analizah ta razdelitev verjetno napačna.^[2]

Golobi in golobice so pogosto upodobljeni v risbah, slikah, kipih in drugih podobah starih umetniških del z religiozno vsebino. Vedno so povezana z alegoričnim prinašanjem nekega sporočila, obvestila ali dobre vesti.

KIT

Kiti (znanstveno ime Cetacea, iz grškega κῆτος (kētos) - orjaška riba oz. morska pošast) so red sesalcev, katerega predstavniki so prilagojeni na življenje pod vodo. Telo je ribje oblike in golo, sprednje okončine so preobražene v plavuti, zadnje pa močno zakrnele. Kljub temu so pravi sesalci, ki s pljuči dihajo zrak, mladiče pa hranijo z mlekom. Živijo v vseh morjih, nekatere vrste pa tudi v tropskih in subtropskih rekah. Številne med njimi je človek s pretiranim lovom skoraj iztrebil.

ZGRADBA TELESA

Vsi vosati kiti imajo v ustih namesto zob vose. To so ščetke, ki jih uporabljajo za precejanje planktona in rakcev. Za večino so na grlu značilne brazde, s katerimi lahko zelo razširijo grlo in s tem povečajo površino za precejanje. Zobati kiti predstavljajo približno 90 % vseh kitov. Večinoma so manjši od vosatih, izjema je kit glavač, ki zraste do 20 m. Največji med vosatimi kiti je sinji kit, ki zraste do 30 metrov v dolžino in je največja žival, ki je kdajkoli živela na Zemlji.

TAKSONOMIJA

Znanih je okoli 88 vrst kitov; med kite uvrščamo tudi delfine in pliskavke, čeprav običajno z izrazom »kit« označujemo le večje predstavnike. Njihovi najbližji še živeči sorodniki so povodni konji, ki naj bi se razvili iz istega, drobnemu jelenu podobnega prednika.^[3]

KITI V SLOVENIJI

Edini stalni prebivalci slovenskega morja med kiti so velike pliskavke, poleg njih pa sta v severnem Jadranu pogostejša še progasti in navadni delfin. Med drugimi kiti je na tem območju največkrat opažen kit glavač.

V sredini februarja 2009 so v Piranskem zalivu opazili enajstmetrskega kita grbavca. Gre za izjemno redek pojav, saj so to vrsto v Jadranskem morju doslej opazili le dvakrat.^[4]

PAJKI

Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 44.540 vrst,^[1] predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka.

Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže, je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.

S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.

TELESNE ZNAČILNOSTI

Najmanjši opisani pajki niso večji od pol milimetra; samci pajkov vrste Patu digua iz Kolumbije dosežejo 0,37 mm v dolžino, še manjši pa so verjetno predstavniki vrste Anapistula caecula iz Slonokoščene obale, pri katerih so do sedaj našli samo samice (samci pajkov so po navadi manjši od samic).^[2] Večina prepoznavnejših pajkov je centimetrskih velikosti, največji ptičji pajki, kot je vrsta Theraphosa blondi, pa dosežejo tudi 10 cm v dolžino in imajo razpon nog preko 25 cm.^[3] Prevladujejo rjave in sive barve.

V grobem je njihovo telo grajeno iz dveh delov: glavoprsja spredaj in zadka, ki ju povezuje zožitev – pedicel. Členjenost obeh je zabrisana, le primitivni predstavniki imajo še nakazano členjenost zadka. Glavoprsje prekriva enoten ščitek (karapaks), ob sprednjih in stranskih robovih katerega je do osem očesc. Njihova razporeditev je pomemben taksonomski znak. Spredaj izraščata dva para okončin – pipalke (helicere) in pedipalpi. Pipalke so iz dveh delov, bazalnega dela in gibljivega kremplja, ki se zloži v žlebič bazalnega dela. Krempelj je oster in votel, skozenj se odpirajo strupne žleze. Pedipalpi so podobni nogam in imajo čutilno vlogo, le pri samcih predstavljajo tudi sekundarni spolni organ in imajo končni člen zelo povečan. Štirje pari nog izraščajo ob strani glavoprsja. Njihova dolžina in oblika je odvisna od življenjskih navad določene vrste.

Posebnost pajkov je skupina spremenjenih okončin na koncu zadka – predilnih bradavic. Večina pajkov ima tri pare, od tega je en par zelo majhen. To so kratke in zelo gibljive stožčaste strukture, ki jih lahko žival premika neodvisno drugo od druge. Vsaka ima množico odprtin, kamor se odpirajo svilnate žleze. Te izločajo tekočino iz aminokislin, ki se zaradi vlečenja (in ne zaradi sušenja na zraku) spremeni v svilo, podobno svili gosenic metuljev.

TELESNA ZGRADBA

Dihala pajkov so dveh tipov: izvorno imajo dva para predalastih pljuč v drugem in tretjem členu zadka, pri večini skupin pa se je zadnji par spremenil v sistem vzdušnic. Dihala se odpirajo navzven z dvema paroma spiraklov na spodnji strani zadka. Pajki z vzdušnicami imajo v splošnem višjo bazalno presnovo in učinkoviteje zadržujejo vodo.^[4]

Krvožilje je odprto; cevasto srce se nahaja na hrbtni strani zadka. Hemolimfa teče po veliki aorti proti glavoprsju, po manjši pa proti konici zadka. V srce vstopa skozi parne ostije, odprtine z zaklopkami v vsakem izvornem členu zadka. Pri skupinah, kjer vlogo prenosa kisika prevzemajo vzdušnice, je srce manjše in z manjšim številom ostij; pri nekaterih zelo majhnih pajkih sta oba para predalastih pljuč spremenjena v vzdušnice in srce ima samo dva para ostij. Krvni pritisk mirujočega pajka je podoben kot pri človeku. Hemolimfa sodeluje tudi pri premikanju – žival s povečanjem svojega hidrostatičnega tlaka izteguje noge, mišice pa jih krčijo. Hemolimfa mnogih pajkov, ki imajo predalasta pljuča, vsebuje dihalni pigment hemocianin, ki služi učinkovitejšemu prenosu kisika po celotnem telesu.^[5]

Pajki imajo med vsemi členonožci najbolj centralizirano živčevje, saj so vsi gangliji povezani v enotno maso, ki se nahaja v glavoprsju. Izjema so le pajki iz podreda mezotel, pri katerih so gangliji v zadku in stranskem delu glavoprsja nepovezani.

Tudi izločala so dveh tipov – kot koksalne žleze, ki se odpirajo v kolčke (kokse) nog, in Malpighijeve cevke. Pri pajkih so koksalne žleze reducirane in je par razvejanih Malpighijevih cevk, ki se odpirata v kloakalno odprtino na zadnji strani zadka, pomembnejši pri izločanju. Odvečni dušik se izloča v obliki gvanina in sečne kisline.

ŽIVLJENSKI KROG

Spolno zrel pajek iztisne semenčice na podlago iz niti in jih posrka s konico pedipalpov, kjer so kompleksno grajene strukture v ta namen. Potem najde spolno zrelo samico s pomočjo feromonov, ki jih ta izloča. Dvorjenje pajkovih samcev je lahko zelo kompleksno, pa tudi tvegano opravilo, saj jih utegnejo samice zamenjati za plen in napasti. Vsebuje lahko vidne, kemične in vibracijske komponente, ki so značilne za določeno vrsto. Pri drugih vrstah so samci tako majhni, da lahko neopaženi splezajo po samici do njene spolne odprtine. V vsakem primeru sledi na koncu vstavitev samčevega pedipalpa v samičino spolno odprtino in izpust semenčic, ki lahko traja od nekaj sekund do več ur.

Samica izleže od nekaj do 3.000 jajčec v eno ali več svilnatih jajčnih vrečk, ki jih pritrdi v svoje skrivališče, ali pa jih prenaša s seboj. Samice mnogih vrst pajkov poginejo, ko končajo z izleganjem. Pravkar izlegli pajki ostanejo v vrečki do prve levitve, potem pa se počasi razkropijo. Samice volkcev skrbijo za potomstvo in prenašajo ličinke nekaj časa naokrog na svojem hrbtu.

Pajki živijo večinoma leto ali dve. V območjih z zmernim podnebjem prezimijo kot neodrasli osebki, skriti v prsti ali rastlinskem opadu, redkeje pa kot jajčeca ali odrasli osebki. Večji pajki živijo dlje, ptičji pajki lahko v ujetništvu dosežejo tudi do 25 let starosti in se levijo do petnajstkrat, preden spolno dozorijo.

EKOLOGIJA VEDENJE

Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec, na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.

Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.

Domnevajo, da je gradnja mrež izvorna lastnost pajkov in da so se pajki, ki jih ne uporabljajo za lov, razvili kasneje. Ti bodisi aktivno zalezujejo plen bodisi čakajo nanj v zasedi. Skakači imajo v ta namen izredno dobro razvite oči, pajki, ki lovijo iz zasede, pa pogosto posnemajo barve svoje okolice, npr. cvetov, na katerih prežijo na čebele in druge žuželke. Med pajki so tudi t. i. kleptoparaziti, ki kradejo plen iz mrež drugih pajkov. Posebnost so t. i. »bola pajki«, ki ne pletejo mrež, temveč nit uporabljajo kot orodje za aktiven lov. Izdelajo kratko nit s kapljico lepljive tekočine na koncu in jo zavihtijo proti plenu, podobno kot južnoameriški Gavči svoje bole. Drugi poseben primer so vodni pajki, ki edini med pajki prebivajo pod vodo, svojo mrežo pa zgradijo v obliki potapljaškega zvona, v katerem se nahaja zrak. Zvon uporabljajo za prebavljanje plena, levitev, odlaganje jajčec, parjenje in skrb za mlade pajkce.^[7]

Odvisno od velikosti in nevarnosti plena ga pajki bodisi omrtvičijo s strupom takoj, bodisi ovijejo v nit, ali pa počakajo, da se zaplete sam in šele potem spustijo strup vanj. Pipalke zarijejo skozi njegovo povrhnjico, hkrati se sprožijo mišice, ki iztisnejo strup. Potem skozi usta v odprtino izločijo mešanico prebavnih encimov, ki začnejo razkrajati tkiva, nekateri pajki pa imajo na pipalkah drobne zobce, ki tudi mehansko drobijo plen. Nastalo tekočino posrkajo z močno omišičenim želodcem, neprebavljive ostanke skeleta pa zavržejo.

Skakač, ki posnema mravljo

Naravni sovražniki pajkov so predvsem ptiči in zajedavske ose, ki vanje izlegajo svoja jajčeca. Mnogi pajki imajo zato varovalno obarvanost - bodisi njihova barva posnema podlago bodisi imajo vzorce, ki razbijejo njihovo silhueto, da jih je težje opaziti (tako ptiči kot ose imajo dober barvni vid). Nekatere vrste imajo v populaciji različne vzorce v približno konstantnih razmerjih, kar naj bi otežilo prepoznavo.^[8] Nekateri večji pajki so poraščeni z nazobčanimi dlačicami, ki dražijo sluznice in jih lahko tudi mečejo v napadalca. Pajki s takšnimi obrambnimi mehanizmi pogosto s svarilno obarvanostjo opozarjajo na neužitnost. Poseben primer so pajki, ki posnemajo izgled drugih živali. Posebej pogosto je posnemanje mravelj, lahko zgolj z namenom odvračanja živali, ki se bojijo mravelj, ali pa takšni pajki plenijo mravlje. Lahko so presenetljivo podobni mravljam, s podobno obarvanostjo, zažetkom v glavoprsju, ki spominja na delitev na glavo in oprsje, ter sprednjimi nogami, ki jih držijo naprej kot tipalnice mravelj.^[9]

ZEBRA

Zebra (znanstveno ime Hippotigris) je kopitar iz družine konjev in značilen prebivalec savane. Rada se pase z drugimi savanskimi živalmi, kot so antilope, žirafe in noji. Zanimivo je, da ne prenese bližine zeber, ki niso iste vrste. Njen najhujši sovražnik je lev. So rastlinojedci, kar pomeni, da se prehranjuje se s travo in drugimi rastlinami. Vsaka zebra ima drugačen vzorec črt. Zebrini mladiči lahko že kmalu po rojstvu hodijo in sesajo materino mleko. Večinoma je travo in liste, rada zagrize pa tudi v sveže sadje.

KONJ

Konj (znanstveno ime Equus caballus) je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Samcu domačega konja pravimo žrebec, samici kobila, mladiču pa žrebe.Kastriran žrebec je kastrat. Poni je po pravilih Mednarodne konjeniške zveze (Fédération Équestre Internationale - FEI) konj nižji od 148 cm (višina vihra) oz. podkovan nižji od 149 cm.[1] Poznamo pa tudi miniaturne konje - zelo majhne ponije. Najmanjša pasma miniaturnih konj je Falabella (zelo redka pasma), katere viher ne sme preseči 78 cm.

UPORABA KONJA

Dolgo časa je imel in ponekod še ima pomembno vlogo tudi v transportu, bodisi kot jahalna žival ali za vleko kočij in poštnih kočij, vozov, tramvajev in drugih prevoznih sredstev. Uporabljal se je tudi za oranje. Poleg tega je konjsko meso tudi del prehrane. Do srede dvajsetega stoletja so se konji pogosto uporabljali tudi v bojevanju; oborožene sile imajo še danes konjeniške enote, ki pa uporabljajo modernejša sredstva. Konje danes uporabljamo predvsem za šport in rekreacijo.

JAHANJE

Konji in poniji, ki so v jahalni šoli namenjeni za učence, morajo biti primerni in varni za izvajanje učnega programa. Uporaba konj mlajših od štirih let, je za namene jahalne šole nezakonita. Nekateri konji so lahko primerni za ježo že zelo mladi, nekateri pa zaradi temperamenta niso primerni za jahanje, tudi, če so starejši. Blag temperament in priljudna narava sta zelo pomembni lastnosti šolskih konj. Konje s prijaznim temperamentom se največkrat uporablja za ježo mlajših in neizkušenih jezdecev. Površini, namenjeni učenju ježe, pravimo jahališče ali maneža. Za vrhnjo plast v maneži se uporablja pesek ali blato, lahko pa tudi žaganje.

KONJI IN ŠPORT

Najbolj razširjeni športi s konji so zagotovo dirke, v Sloveniji je razvito tudi kasaštvo. Olimpijske konjeniške discipline so dresura, preskakovanje zaprek in tridnevna disciplina (dresura, kros (cross-country) in preskakovanje ovir). Vse olimpijske discipline potekajo posamezno in ekipno, moški in ženske tekmujejo v isti kategoriji.^[2]

Drugi znani športi s konji so še na primer rodeo, polo in zgodovinsko tudi lov na lisice (prepovedan v Angliji od 2004).

UDOMAČITEV KONJA

Konja so udomačili v Aziji ~4000 let pred našim štetjem. Ugotovljena je bila velika variabilnost haplotipov mitohondrijske DNK pri kobilah in samo en haplotip kromosoma Y pri žrebcih. Ker se mtDNK deduje samo po maternalni liniji, kromosom Y pa po paternalni, se sklepa, da so ljudje v udomačevanje vključili večje število kobil kot žrebcev.^[3]

DIVJI NKONJI

Edina prava divja vrsta konja so mongolski divji konji ali konji przewalskega (znanstveno ime Equus przewalskii), v Evropi je divji konj ali tarpan izumrl leta 1918 ali 1919. Današnja pasma tarpan je posledica selekcije udomačenega konja, pri kateri se poskuša dobiti izumrlemu čim bolj podoben videz.

Udomačeni konji se lahko tudi vrnejo v divjino, vendar v tem primeru ne gre za prave divje konje ampak bi bil pravilnejši izraz podivjani konji. Najbolj znan primer je mustang.

HRANA

Konji so rastlinojede živali, vendar niso prežvekovalci, tako kot govedo in drobnica, čeprav imajo podobno prehrano. Imajo enodelen želodec in glede na velikost relativno dolga čreva. Pri prebavi celuloze jim pomaga mikrobna flora tankega črevesja. Hrane ne morejo izbljuvati, prebavne težave pogosto povzročijo koliko.^[4]

GIBANJE KONJA

konj v galopu

Osnovni načini premikanja so hod, kas in galop (od najpočasnejšega do najhitrejšega). Hod je hoja ali korakanje, pri kasu se istočasno premikata diagonalna para nog, pri galopu pa so kopita v nekem trenutku vsa dvignjena od tal (glej film). Vsi se delijo dalje, tako ločimo zbrani, delovni, srednji in pojačani kas, glede na položaj jahača pa še pri lahki kas, pri katerem jahač v zraku prestreže vsak drugi korak, in sedeči kas, pri katerem vedno obsedi.